Leta 1981 je bila Slovenija še del Jugoslavije, državna meja z Italijo pa je bila po Osimskih sporazumih iz leta 1975 že stabilizirana. V tem obdobju je prihajalo do pogostega in praktičnega sodelovanja med lovskimi organizacijami na obeh straneh meje.
Sodelovanje je obsegalo predvsem:
- upravljanje čezmejne divjadi (npr. divji prašič, srnjad),
- usklajevanje lovsko-upravljavskih načrtov v obmejnem prostoru,
- preprečevanje škod in prehodov divjadi med območji,
- izmenjavo podatkov o stanju populacij,
- občasno tudi skupne ali usklajene lovske aktivnosti v obmejnem pasu.
Lovska zveza Koper, takrat organizirana prek lokalnih lovskih družin v okviru širše lovske organizacije, je zaradi geografske bližine Trsta pogosto razvijala neposredno sodelovanje z italijanskimi lovskimi društvi.
Ta tradicija sodelovanja se nadaljuje tudi danes. Lovska zveza Koper je skozi svojo zgodovino sicer večkrat spremenila ime in organizacijsko strukturo, vendar je njeno temeljno poslanstvo ostalo nespremenjeno: strokovno, uspešno, povezovalno in naravovarstveno delovanje.
Pri tem je pomembno izhodišče, da je, kot je poudarjal dr. Ivan Lovrenčič, »barva lovca vedno zelena«, kar simbolizira odgovornost do narave in skupnega dobrega.
Zato je še toliko pomembneje, da se v okviru lovske organiziranosti ohranjajo dialog, razumevanje in enotnost ter da se ne podleže vplivom trenutnih nesoglasij ali osebnih interpretacij in interesov, temveč se krepi temeljna lovska etika, tovarištvo in skupni cilji.
Da je tradicija sodelovanja Lovske zveze Koper še vedno živa, potrjuje tudi zgodovinski zapis, ki ga je posredoval član LD Dekani Andrej Sturman, sicer podpredsednik za mednarodne odnose pri Lovski zvezi Slovenije.
