Lovci so nesebično mujo mladega prišleka znali ceniti, pa tudi on se je počasi zaljubjlal v njihove navade in običaje. Danes priznava, da ga je čisto najprej potegnil sam draž strelnega orožja, a sta ga sčasoma osvojila tudi lovska družba in društvo. »Del tega sem postal v nekem drugem svetu – v svetu, ki je minil. Od današnjega se je najbolj razlikoval po tem, da si lahko takrat mirno stopil na avtobus mestnega prometa s puško v futroli, pa se nihče nič zgražal, poleg tega pa se je nasploh vse dogajalo precej bolj počasi in ni imel vsak čisto vsega, kar si je pač zamislil.« Z fičkotom se je mlad fant s puško na zadnjem sedežu vozil v lovišče v Savinske hribe, kjer se je vedno bolj in bolj zaljubljal v svoj novo odkriti status kot del narave in zelene bratovščine. Če smo čisto iskreni, danes do velikega dela nekdanje populacije s spodaj podpisanim na čelu ne pride ravno veliko informacij, na račun katerih bi lahko imeli lovce za karkoli drugega kot za trop anahronističnih “omnipijanih” zabuhlih kretenov, ki za stimulacijo svojih poapnelih žil vriskajoče na veliko masakrirajo zajčke in bambije. S to podobo sem predsednika LZS Bojana Lepičnika tudi soočil in bil prijetno presenečen, ker me v povračilu ni obstrelil, temveč je samo razumevajoče vzdihnil. »Poglej prijatelj, lovci niso prav nič drugega kot do kraja povprečni Slovenci večinoma moškega spola – vseh slojev, poklicev in napak – ki si vsake toliko oblečejo zeleni kroj. Če že, potem je med njimi kvečjemu malček presežka pozitivnih lastnosti; Mislim predvsem v dveh, namreč ljubezni do narave ter o pomanjkanju tiste nezdrave agresije, saj nekdo tak resnično ne sme prijeti puške v roke.« Kar se tiče alkohola, se je z menoj strinjal, da si v času moje lovske mladosti na lovskem sestanku le s težavo našel koga, ki ne bi tunkal neke kombinacije piva, vina in prepečenice, danes pa naj bi bilo ravno obratno in postajata norma voda in sok. »Seveda, tudi taki so, kot sem že povedal, a važno je, da jih je danes manj kot včasih. Čedalje manj je teh, ki jim je streljanje užitek, ki se ravnajo po principu »PUF«, no pa pejmo pogledat kaj je padlo!« Vse več pa je takih, ki jim je samo pobijanje muka, obveza, totalno breme! Pri lovstvu naj bi šlo z vsakim desetletjem bolj za druženje v naravi in ljubečo skrb tako zanjo kot za vse njene kosmate podnajemnike. Tistih navdušenih ubijalcev je – če sodim recimo po svoji matični LD – danes pod deset odstotkov. Nisem siguren, če jih imamo pet od petdeset. To postaja celo problematično, saj je čedalje težje najti dovolj posameznikov, ki bi v dobro vrste in gozdov opravljali predvideni plan odvzema – odstrela. Na sestanke z veseljem pridejo, na akcijah so sijajni lov-tovariši, ko pa je treba pritisniti na petelina, takrat nastane problem. Srnjaka še nekako uplenijo, a ko je treba postreliti ustrezno število srn in mladičev (da se vpostavi spolno in starostno sorazmerje), nekateri celo povsem odpovejo.

 

Zanimivo je bilo, kako neposredno so se stališča predsednika LZS Bojana Lepičnika proti samim jagrom naperjenim civilnih organizacij, kot na primer »Društvo za osvoboditev živali«, včasih dejansko poklopijo. Najbolj presenetljivo recimo v enem glavnih očitkov: na spletni strani prej omenjenega društva namreč najdemo bridke obtožbe, da smo lovci zgolj regulatorji in “enoforcerji” perverznega modernega načina kmetovanja, ki je divje živali na številne načine izlakotnili, zeleni krvniki , da postrelimo vse tisto, kar je sestradano v iskanju grižljaja privleče do naselij. Položaj je po mojem mnenju veliko bolj kompleksen, vendar pravi: »Naravnih procesov ne moremo več zagotavljati, ker je začel človek preprosto preveč posegati v okolje, se pa lahko naša zelena bratovščina potrudi, da jih koliko je v naši moči simuliramo. Obstaja velika razlika med aktivnim in pasivnim okoljevarstvom in v dobi, ko si je človek krajino povsem prisvojil in je zares možno samo – aktivno soupravljati in negovati. Po podatkih, s katerimi se lahko lovci po mojem mnenju najbolj pohvalimo, živi na Karantanskih tleh danes stokrat več divjadi kot pred stotimi leti. Kar se sprva verjetno tudi nam sliši kot popolnoma nemogoč in neverjeten fakt, vendar gre za uradno ugotovitev, ki jo je LZS tudi ponosno objavila na svoji domači strani. Včasih še sredi prejšnjega stoletja, se jih je namreč tako na veliko lovilo za prehrano. Danes je recimo mnogokrat že problem, kdo bo vzel tistega ubogega zajčka, ki je bil po planu ustreljen. In nazadnje kdo bo potem plačal njegovo meso.

 

Lovci moramo vse kar uplenimo, tudi odkupiti od države. Ampak si moremo priznati, da gre pri ustrelitvi iz visokih prež in pri zalezovanju divjadi tudi za “bloodlust”, slo po krvi, navdušenje in osebno zadoščenje ob uspešnim opravljenem uboju. Lov je čudovita, čarobna zadeva, ko pridemo v prebujajočo naravo, ko zaslišimo vse tiste zvoke, ko naravo uzremo, ko ji sledimo – vse je prečudovito, vse do takrat, ko pritisnemo na sprožilec; Takrat se mi trenutek kar malce podre, takrat me malo stisne pri srcu – vedno, pri vsaki živalski vrsti. Prav noben dober občutek ni, ko ubiješ živo bitje, a to je stvar emocij, ki se jim v večini izogibamo. Ko sprožiš si misliš: “ti si pač v planu, v tvoji starosti v tvojem revirju za dolgoročno dobro tvoje vrste.”